»Zavedam se, da stopiti v njene čevlje ni mogoče, ker je bila edinstvena.«

»Ne znam drugače živeti, ker od prvega zavedanja sebe živim tako. Ves čas sem skrbela za nekoga, kot otrok za odrasla starša (njen oče je bil slep, mati pa slabovidna, op. a.), tudi za druge odrasle slepe in slabovidne. Ta moja pot je šla ves čas tako, potem sem pomagala sošolcem, ves čas sem vpeta v podobne zgodbe. Mar mi je za človeka, ki ne zmore toliko. Večkrat rečem, da vsi, ki zmoremo, smo odgovorni do tistih, ki ne zmorejo, in jim moramo stati ob strani.«

»Velikokrat mi je rekla, da je verjetno ostala tukaj zato, ker je morala zaradi mene. Če ne, se ne bi mogla izboriti skozi najhujše trenutke, ki so se zgodili.«

»Rumeno morje. / Rdeče morje. / Črno morje. // Mrtvo morje. // Jaz pa na Mediteranu. / Kakšen privilegij!«

»Vedela je, da je vsak trenutek verjetno zelo dragocen, ker človek v najhujših trenutkih pomisli na marsikaj. Vsaj enkrat se je tudi to zgodilo. Ker ni mogla čisto takoj odreagirati na klic v sili, je bilo potem prepozno.«

»Danes se je od nas po težki bolezni za vedno poslovila naša draga Anita. Zapustila nam je neprecenljivo dediščino v obliki prepoznavne in zaupanja vredne humanitarne organizacije in srčno si želim, da bomo v sodelovanju še naprej zasledovali njeno poslanstvo, širili njene vrednote sočutja, spoštovanja in odgovornosti za šibkejše ter bili tu za otroke, mladostnike in družine v stiski.«

»Vedela je, da je vsak trenutek verjetno zelo dragocen, ker človek v najhujših trenutkih pomisli na marsikaj. Vsaj enkrat se je tudi to zgodilo. Ker ni mogla čisto takoj odreagirati na klic v sili, je bilo potem prepozno. In zato je bila ona 24 ur neprestano v akciji.«

»Vsa hrana je res super. Dobimo tudi sladoled in limonado. Pa všeč mi je, ker voda v morju in v bazenu ni mrzla.«

»Vračamo se na morje, ker ljudje umirajo.«